Kitajska je država v razvoju z največjim prebivalstvom in največjo porabo premoga na svetu. Da bi dosegli cilj "ogljičnega vrha in ogljične nevtralnosti" (v nadaljevanju "cilj dvojnega ogljika"), kot je bilo načrtovano, so bile pred nami zahtevne naloge in izzivi brez primere. Kako se boriti v tej težki bitki, zmagati v tej veliki preizkušnji in uresničiti zeleni in nizkoogljični razvoj, je treba še vedno razjasniti številna pomembna vprašanja, eno od njih je, kako razumeti male hidroelektrarne v moji državi.
Je torej uresničitev cilja »dvojnega ogljika« malih hidroelektrarn neizogibna možnost? Je ekološki vpliv malih hidroelektrarn velik ali slab? So težave nekaterih malih hidroelektrarn nerešljiva »ekološka katastrofa«? Ali so bile male hidroelektrarne v moji državi »prekomerno izkoriščane«? Ta vprašanja nujno potrebujejo znanstveno in racionalno razmišljanje ter odgovore.
Energičen razvoj obnovljivih virov energije in pospešitev izgradnje novega elektroenergetskega sistema, ki se prilagaja visokemu deležu obnovljivih virov energije, je soglasje in ukrep trenutnega mednarodnega energetskega prehoda, obenem pa je to strateška izbira za mojo državo pri doseganju cilja "dvojnega ogljika".
Generalni sekretar Xi Jinping je na vrhu o podnebnih ambicijah in nedavnem vrhu voditeljev o podnebju konec lanskega leta dejal: »Nefosilna energija bo leta 2030 predstavljala približno 25 % porabe primarne energije, skupna nameščena zmogljivost vetrne in sončne energije pa bo dosegla več kot 1,2 milijarde kilovatov. Kitajska bo strogo nadzorovala projekte premogovnih elektrarn.«
Da bi to dosegli in hkrati zagotovili varnost in zanesljivost oskrbe z električno energijo, je ključnega pomena, ali je mogoče najprej v celoti razviti in razviti hidroenergetske vire moje države. Razlogi so naslednji:
Prvi je izpolniti zahtevo po 25 % nefosilnih virov energije do leta 2030, hidroenergija pa je nepogrešljiva. Po ocenah industrije mora moja država do leta 2030 doseči več kot 4,6 bilijona kilovatnih ur na leto za proizvodnjo nefosilne energije. Do takrat bo nameščena zmogljivost vetrne in sončne energije znašala 1,2 milijarde kilovatov, poleg obstoječih hidroelektrarn, jedrske energije in drugih nefosilnih virov energije. Primanjkuje približno 1 bilijona kilovatnih ur energije. Pravzaprav zmogljivost proizvodnje električne energije hidroenergetskih virov, ki jih je mogoče razviti v moji državi, znaša kar 3 bilijone kilovatnih ur na leto. Trenutna raven razvoja je manjša od 44 % (kar ustreza izgubi 1,7 bilijona kilovatnih ur proizvodnje električne energije na leto). Če lahko doseže trenutno povprečje razvitih držav, lahko do 80 % stopnje razvoja hidroenergije doda 1,1 bilijona kilovatnih ur električne energije letno, kar ne le zapolni vrzel v električni energiji, temveč tudi močno izboljša naše zmogljivosti za varnost vode, kot so zaščita pred poplavami in sušo, oskrba z vodo in namakanje. Ker sta hidroenergija in varstvo vode neločljivo povezani, je sposobnost regulacije in nadzora vodnih virov prenizka, da bi moja država zaostajala za razvitimi državami v Evropi in Ameriki.
Drugi je rešiti problem naključne nestanovitnosti vetrne in sončne energije, pri čemer je hidroenergija prav tako neločljiva. Leta 2030 se bo delež nameščene vetrne in sončne energije v elektroenergetskem omrežju povečal z manj kot 25 % na vsaj 40 %. Vetrna in sončna energija sta obe občasni proizvodnji energije, višji kot je delež, večje so potrebe po shranjevanju energije v omrežju. Med vsemi trenutnimi metodami shranjevanja energije je črpalno shranjevanje energije, ki ima več kot sto let zgodovine, najbolj zrela tehnologija, najboljša ekonomsko izbira in potencial za obsežen razvoj. Konec leta 2019 je bilo 93,4 % svetovnih projektov shranjevanja energije črpalnih elektrarn, 50 % nameščene zmogljivosti črpalnih elektrarn pa je skoncentriranih v razvitih državah v Evropi in Ameriki. Uporaba "polnega razvoja vodne energije" kot "super baterije" za obsežen razvoj vetrne in sončne energije ter njena pretvorba v stabilno in nadzorovano visokokakovostno energijo je pomembna izkušnja trenutnih mednarodnih vodilnih na področju zmanjševanja emisij ogljika. Trenutno nameščena črpalna hidroelektrarna v moji državi predstavlja le 1,43 % omrežja, kar je velika pomanjkljivost, ki omejuje uresničitev cilja "dvojnega ogljika".
Male hidroelektrarne predstavljajo petino vseh razvojnih hidroenergetskih virov moje države (kar ustreza šestim elektrarnam Tri soteske). Ne gre zanemariti le lastnega prispevka k proizvodnji energije in zmanjševanju emisij, temveč, kar je še pomembneje, številne male hidroelektrarne, razporejene po vsej državi, ki jih je mogoče preoblikovati v črpalno elektrarno in postati nepogrešljiva pomembna podpora za »nov elektroenergetski sistem, ki se prilagaja visokemu deležu vetrne in sončne energije v omrežju«.
Vendar pa so se male hidroelektrarne v moji državi na nekaterih območjih soočile s posledicami »uničenja po principu »ena velikost za vse«, saj potencial virov še ni v celoti izkoriščen. Razvite države, ki so veliko bolj razvite od naše, se še vedno trudijo izkoristiti potencial malih hidroelektrarn. Aprila 2021 je na primer ameriški podpredsednik Harris javno izjavil: »Prejšnja vojna je bila boj za nafto, naslednja vojna pa boj za vodo. Bidenov zakon o infrastrukturi se bo osredotočil na varčevanje z vodo, kar bo prineslo zaposlovanje. Povezan je tudi z viri, od katerih se zanašamo za preživetje. Vlaganje v to »dragoceno dobrino«, vodo, bo okrepilo nacionalno moč Združenih držav.« Švica, kjer je stopnja razvoja hidroenergije kar 97-odstotna, bo storila vse, kar je v njeni moči, da jo izkoristi ne glede na velikost reke ali višino padca. Z gradnjo dolgih predorov in cevovodov vzdolž gora se bodo hidroenergetski viri, razpršeni po gorah in potokih, koncentrirali v rezervoarjih in nato v celoti izkoristili.
V zadnjih letih so bile male hidroelektrarne označene za glavnega krivca za »škodovanje ekologiji«. Nekateri so celo zagovarjali, da bi bilo treba »porušiti vse male hidroelektrarne na pritokih reke Jangce«. Zdi se, da je nasprotovanje malim hidroelektrarnam »modno«.
Ne glede na dve glavni ekološki koristi malih hidroelektrarn za zmanjšanje emisij ogljika v moji državi in "zamenjavo drv z elektriko" na podeželju, obstaja nekaj osnovnih zdravih čutov, ki ne bi smeli biti nejasni, ko gre za ekološko zaščito rek, zaradi katerih je zaskrbljeno javno mnenje. Zlahka se znajdemo v "ekološki nevednosti" - uničenje obravnavamo kot "zaščito" in nazadovanje kot "razvoj".
Ena je, da reka, ki teče naravno in je prosta kakršnih koli omejitev, nikakor ni blagoslov, temveč katastrofa za človeštvo. Ljudje živijo od vode in pustijo, da reke prosto tečejo, kar je enakovredno temu, da bi pustili poplave, da se v obdobjih visoke vode prosto razlivajo, in da se reke prosto izsušijo v obdobjih nizke vode. Prav zato, ker je število poplav in suš ter smrtnih žrtev zaradi njih najvišje med vsemi naravnimi nesrečami, je bilo obvladovanje rečnih poplav vedno obravnavano kot pomembno vprašanje upravljanja na Kitajskem in v tujini. Tehnologija dušenja in hidroelektrarne sta naredili kakovosten preskok v sposobnosti nadzora rečnih poplav. Rečne poplave in poplave so že od antičnih časov veljale za neustavljivo naravno uničujočo silo in so postale pod človeškim nadzorom. Izkoristite to moč in jo naredite koristno za družbo (namakanje polj, pridobivanje zagona itd.). Zato je gradnja jezov in ograjevanje vode za urejanje krajine napredek človeške civilizacije, odstranitev vseh jezov pa bo ljudem omogočila, da se vrnejo v barbarsko stanje "zanašanja na nebesa za hrano, resignacije in pasivne navezanosti na naravo".
Drugič, dobro ekološko okolje razvitih držav in regij je v veliki meri posledica gradnje rečnih jezov in polnega razvoja hidroenergije. Trenutno človeštvo razen gradnje rezervoarjev in jezov nima drugih sredstev za temeljno rešitev protislovja neenakomerne porazdelitve naravnih vodnih virov v času in prostoru. Na mednarodni ravni ne obstaja možnost regulacije in nadzora vodnih virov, ki bi jo zaznamovala stopnja razvoja hidroenergije in zmogljivost shranjevanja na prebivalca. Nasprotno, višja kot je, boljša je. Razvite države v Evropi in Združenih državah Amerike so kaskadni razvoj rečnih hidroelektrarn v bistvu zaključile že sredi 20. stoletja, njihova povprečna raven razvoja hidroenergije in zmogljivost shranjevanja na prebivalca pa sta dvakrat oziroma petkrat večji od ravni v moji državi. Praksa je že dolgo dokazala, da hidroenergetski projekti niso "črevesna zapora" rek, temveč "mišice zapiralke", potrebne za ohranjanje zdravja. Raven razvoja kaskadne hidroenergije je veliko višja kot pri Donavi, Renu, Kolumbiji, Misisipiju, Tennesseeju in drugih večjih evropskih in ameriških rekah Jangce, ki so vse lepe, gospodarsko uspešne in harmonične z ljudmi in vodo.
Tretjič je dehidracija in prekinitev rečnih odsekov zaradi delne preusmeritve malih hidroelektrarn, kar je slabo upravljanje in ne inherentna napaka. Preusmeritvene hidroelektrarne so neke vrste tehnologija za visoko učinkovito izrabo vodne energije, ki je razširjena doma in v tujini. Zaradi zgodnje izgradnje nekaterih projektov preusmeritvenih malih hidroelektrarn v moji državi načrtovanje in zasnova nista bila dovolj znanstvena. Takrat ni bilo ozaveščenosti in metod upravljanja za zagotavljanje "ekološkega pretoka", kar je vodilo do prekomerne porabe vode za proizvodnjo energije in odsekov reke med elektrarnami in jezovi (večinoma dolgih več kilometrov). Pojav dehidracije in izsušitve rek (v nekaterih desetih kilometrih) je bil deležen širokih kritik javnosti. Nedvomno dehidracija in suhi tok zagotovo nista dobra za rečno ekologijo, vendar za rešitev problema ne moremo udariti po deski, neusklajevati vzroka in posledice ter postaviti voza pred konja. Pojasniti je treba dve dejstvi: Prvič, naravne geografske razmere moje države določajo, da so številne reke sezonske. Tudi če ni hidroelektrarne, bo rečna struga v sušnem obdobju dehidrirana in suha (zato so tako starodavna kot sodobna Kitajska in tuje države namenile posebno pozornost gradnji vodnih rezervatov ter kopičenju obilja in suhosti). Voda je ne onesnažuje, dehidracijo in prekinitev pretoka vode, ki ju povzročajo nekatere male hidroelektrarne z odvzemom vode, pa je mogoče v celoti rešiti s tehnološko preobrazbo in okrepljenim nadzorom. V zadnjih dveh letih so domače male hidroelektrarne z odvzemom vode zaključile tehnično preobrazbo "24-urnega neprekinjenega izpusta ekološkega pretoka" in vzpostavile strog sistem spletnega spremljanja in nadzorno platformo v realnem času.
Zato je nujno treba racionalno razumeti pomembno vrednost malih hidroelektrarn za ekološko zaščito malih in srednje velikih rek: ne le zagotavljajo ekološki pretok prvotne reke, temveč tudi zmanjšujejo nevarnosti poplav in zadovoljujejo potrebe po oskrbi z vodo in namakanju. Trenutno lahko male hidroelektrarne proizvajajo električno energijo le, če je po zagotovitvi ekološkega pretoka reke presežek vode. Prav zaradi obstoja kaskadnih elektrarn je prvotni naklon zelo strm in je težko shranjevati vodo, razen v deževnem obdobju. Namesto tega je stopničast. Tla zadržujejo vodo in močno izboljšajo ekologijo. Male hidroelektrarne so pomembna infrastruktura, ki je nepogrešljiva za zagotavljanje preživetja majhnih in srednje velikih vasi in mest ter za regulacijo in nadzor vodnih virov majhnih in srednje velikih rek. Zaradi težav s slabim upravljanjem nekaterih elektrarn se vse male hidroelektrarne prisilno rušijo, kar je vprašljivo.
Centralna vlada je jasno povedala, da je treba v splošno zasnovo izgradnje ekološke civilizacije vključiti doseganje ogljičnih vrhov in ogljično nevtralnost. V obdobju "14. petletke" se bo gradnja ekološke civilizacije v moji državi osredotočila na zmanjšanje ogljika kot ključno strateško usmeritev. Neomajno moramo slediti poti visokokakovostnega razvoja z ekološko prioriteto, zelenega in nizkoogljičnega. Ekološko varstvo okolja in gospodarski razvoj sta dialektično enotna in se dopolnjujeta.
Kako naj lokalne oblasti natančno razumejo in resnično izvajajo politike in zahteve centralne vlade. To je dobro interpretirala mala hidroelektrarna Fujian Xiadang.
Občina Xiadang v Ningdeju v Fujianu je bila nekoč še posebej revna občina in območje z oznako »Pet občin brez« (brez cest, brez tekoče vode, brez razsvetljave, brez fiskalnih prihodkov, brez vladnih pisarn) v vzhodnem Fujianu. Uporaba lokalnih vodnih virov za gradnjo elektrarne je »enakovredno lovljenju kokoši, ki lahko leže jajca«. Leta 1989, ko so bile lokalne finance zelo omejene, je prefekturni odbor Ningde namenil 400.000 juanov za izgradnjo malih hidroelektrarn. Od takrat se je nižja stranka poslovila od zgodovine bambusovih trakov in razsvetljave iz borove smole. Rešeno je bilo tudi namakanje več kot 2000 hektarjev kmetijskih zemljišč in ljudje so začeli razmišljati o načinih, kako obogateti, s čimer so oblikovali dva stebra industrije, čaj in turizem. Z izboljšanjem življenjskega standarda ljudi in povpraševanja po električni energiji je podjetje za male hidroelektrarne Xiadang večkrat izvedlo širitev, nadgradnjo in preoblikovanje učinkovitosti. Ta elektrarna z odcepnim sistemom, ki »poškoduje reko in obide vodo za urejanje krajine«, se zdaj neprekinjeno prazni 24 ur. Ekološki pretok zagotavlja, da so reke v spodnjem toku čiste in mirne, kar kaže na čudovito sliko zmanjševanja revščine, oživljanja podeželja ter zelenega in nizkoogljičnega razvoja. Razvoj malih hidroelektrarn za spodbujanje gospodarstva ene strani, varstvo okolja in korist prebivalcev ene strani je ravno slika malih hidroelektrarn na številnih podeželskih in oddaljenih območjih naše države.
Vendar pa se v nekaterih delih države »odstranjevanje malih hidroelektrarn na splošno« in »pospeševanje umika malih hidroelektrarn« obravnavata kot »ekološka obnova in ekološka zaščita«. Ta praksa je povzročila resne negativne učinke na gospodarski in družbeni razvoj, zato je potrebna nujna pozornost in čim prejšnje popravke, na primer:
Prva je, da se zakopljejo večje varnostne nevarnosti za varnost življenj in premoženja lokalnega prebivalstva. Skoraj 90 % okvar jezov na svetu se zgodi v jezovih akumulacijskih jezov brez hidroelektrarn. Praksa ohranitve jezu akumulacijskega jezu, vendar demontaže hidroelektrarne, krši znanost in je enakovredna izgubi najučinkovitejšega varnostnega jamstva v smislu tehnologije in vsakodnevnega varnostnega upravljanja jezu.
Drugič, regije, ki so že dosegle vrhunec ogljika pri porabi električne energije, morajo povečati proizvodnjo premoga, da bi nadomestile primanjkljaj. Centralna vlada zahteva, da regije z ustreznimi pogoji prevzamejo vodilno vlogo pri doseganju cilja doseganja vrhov. Odprava malih hidroelektrarn na vseh področjih bo neizogibno povečala oskrbo s premogom in električno energijo na območjih, kjer razmere za naravne vire niso dobre, sicer bo nastala velika vrzel, nekateri kraji pa bodo morda celo trpeli zaradi pomanjkanja električne energije.
Tretjič, huda škoda na naravnih krajinah in mokriščih ter zmanjšanje zmogljivosti za preprečevanje in blaženje nesreč v gorskih območjih. Z odstranitvijo malih hidroelektrarn ne bo več obstajalo veliko slikovitih krajev, mokrišč, čopastih ibisov in drugih habitatov redkih ptic, ki so bili odvisni od območja akumulacijskega jezera. Brez disipacije energije hidroelektrarn ni mogoče ublažiti erozije in erozije gorskih dolin zaradi rek, povečale pa se bodo tudi geološke nesreče, kot so zemeljski plazovi in blatni plazovi.
Četrtič, zadolževanje in razgradnja elektrarn lahko povzročita finančna tveganja in vplivata na socialno stabilnost. Umik malih hidroelektrarn bo zahteval veliko odškodninskih sredstev, kar bo številne revne okrožja na državni ravni, ki so se pravkar znebila svojih obveznosti, pahnilo v ogromne dolgove. Če odškodnine ne bodo uvedene pravočasno, bo to povzročilo neplačila posojil. Trenutno so ponekod prihajali do socialnih konfliktov in incidentov na področju varstva pravic.
Hidroenergija ni le čista energija, ki jo priznava mednarodna skupnost, temveč ima tudi funkcijo regulacije in nadzora vodnih virov, ki je ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim projektom. Razvite države v Evropi in Združenih državah Amerike še nikoli niso vstopile v "dobo rušenja jezov". Nasprotno, prav zato, ker je raven razvoja hidroenergije in zmogljivost shranjevanja na prebivalca veliko višja kot v naši državi. Spodbujajte preobrazbo v "100 % obnovljivo energijo do leta 2050" z nizkimi stroški in večjo učinkovitostjo.
V zadnjem desetletju ali dveh je zaradi zavajajočega prepričanja o »demonizaciji hidroenergije« razumevanje hidroenergije pri mnogih ljudeh ostalo na relativno nizki ravni. Nekateri večji hidroenergetski projekti, povezani z nacionalnim gospodarstvom in preživetjem ljudi, so bili odpovedani ali nasedli. Posledično je trenutna zmogljivost nadzora nad vodnimi viri v moji državi le petina povprečne ravni razvitih držav, količina vode, ki je na voljo na prebivalca, pa je bila po mednarodnih standardih vedno v stanju »ekstremnega pomanjkanja vode«, porečje reke Jangce pa se skoraj vsako leto sooča s hudim pritiskom zaradi nadzora poplav in boja proti njim. Če se vmešavanje »demonizacije hidroenergije« ne odpravi, nam bo zaradi pomanjkanja prispevka hidroenergije še težje uresničiti cilj »dvojnega ogljika«.
Ne glede na to, ali gre za ohranjanje nacionalne vodne in prehranske varnosti ali za izpolnitev slovesne zaveze moje države k mednarodnemu cilju "dvojnega ogljika", razvoja hidroenergije ni več mogoče odlašati. Nujno je treba očistiti in reformirati industrijo malih hidroelektrarn, vendar to ne sme biti pretirano in vplivati na splošno stanje, prav tako pa tega ni mogoče storiti na vse ravni, kaj šele ustaviti poznejši razvoj malih hidroelektrarn, ki imajo velik potencial virov. Nujno se je treba vrniti k znanstveni racionalnosti, utrditi družbeno soglasje, se izogniti ovinku in napačnim potem ter plačati nepotrebne družbene stroške.
Čas objave: 14. avg. 2021
