Hidroelektrarne so po mojem vtisu precej privlačne, saj zaradi svoje veličine težko uidejo pogledu ljudi. Vendar si je v brezmejnem Velikem Khinganu in rodovitnih gozdovih težko predstavljati, kako se bo hidroelektrarna s skrivnostnim pridihom skrila v divjem gozdu. Morda zaradi svoje edinstvene in skrite lokacije je ta »najsevernejša hidroelektrarna na Kitajskem« že dolgo znana kot legenda.
Na 100 km dolgi cesti od okrožja Huma proti jugu ni nič bolj običajnega kot gorsko-gozdna pokrajina na območju gozdov Greater Khingan. Jeseni se letni časi spremenijo v zlato barvo, vendar na cesti ni sledu o hidroelektrarnah. Ko smo z vodstvom prispeli v vas Kuanhe, smo našli »znamenje« neznane hidroelektrarne.
Čeprav je nišna, je bila najsevernejša hidroelektrarna na Kitajskem, čeprav skrita na rodovitnih poljih Xing'ana zaradi svoje lege na vrhu Taoyuan, nekoč senzacija zaradi svoje oddaljenosti in miru.
Če vse zahteva ugoden čas in lokacijo, potem je hidroelektrarna Taoyuanfeng že izkoristila prednosti lokacije. S pomočjo neprekinjenega visokega gorovja Wuhua in obilnega ter hitrega pretoka vode znanega pritoka Heilongjianga, reke Kuanhe, je manj kot 10 kilometrov oddaljena od mejne reke med Kitajsko in Rusijo, Heilongjianga, in je tudi blizu najožjega dela največjega zaliva na svetu, Dulikouja, ki je prav tako oddaljen 20 kilometrov. Na videz neznana hidroelektrarna je skrita v gorah, a izkorišča vse naravne prednosti okolice.
Kot »duša« hidroelektrarn reka Kuanhe zagotavlja najpomembnejšo energijo za proizvodnjo električne energije z izposojo vode. Kot glavni pritok reke Heilongjiang izvira reka Kuan na 624,8 metra visokem gorskem območju v gorah okrožja Huma ob reki. Voda teče skozi severno okrožje Huma in občino Sanka ter se izliva v Heilongjiang na razdalji enega kilometra severno od občine Sanka. Tudi sama reka Kuanhe ima veliko pritokov, katerih širina se giblje od 5 do 26 metrov zaradi hitrega pretoka vode – povprečni pretok je 13,1 kubičnih metrov na sekundo – kar je predpogoj za postavitev hidroelektrarne.
Na vrhu gore Wuhua, kjer se nahaja hidroelektrarna, je bil zgrajen edinstven opazovalni paviljon, s katerega se odpira pogled na prostranstvo celotnega rezervoarja.
Leta 1991 je imela predhodnica te nekoliko skrivnostne hidroelektrarne Taoyuanfeng zelo sodobno ime – hidroelektrarna Tuanjie v okrožju Huma. Na začetku gradnje hidroelektrarn je bila ideja osredotočenost na proizvodnjo električne energije, hkrati pa je bila upoštevana tudi celovita uporaba protipoplavne zaščite, ribogojstva in drugih obsežnih projektov varstva vode in hidroenergetskih središč.
Površina kontrolnega bazena akumulacijskega jezera je 1062 kvadratnih kilometrov, s skupno prostornino 145 milijonov kubičnih metrov. Vrh glavnega jezu je visok 229,20 metra, vrh valovne stene je visok 230,40 metra, vrh glavnega jezu je dolg 266 metrov, vrh pomožnega jezu pa 370 metrov, nameščena moč elektrarne pa je 3 x 3500 kilovatov. Standard inženirskega načrtovanja poplav je enkrat na 200 let.
Vendar pa je od uradnega začetka gradnje 18. decembra 1992 zaradi finančnih težav v procesu gradnje prišlo do več vzponov in padcev. Končno je bilo 18. julija 2002 po desetih letih uspešno izvedeno poskusno obratovanje in proizvodnja električne energije, s čimer je bila zapolnjena vrzel brez proizvodnje hidroelektrarne na severu Kitajske. Do sedaj je ta najsevernejša hidroelektrarna, skrita v rodovitni Veliki Khingan, "obvladovala" najsevernejši del Kitajske.
Z izgradnjo ravne cementne ceste so koraki zlahka dosegli polovico gore. Visoka ploščad jezu, skrita za visokimi gorami, je končno dvignila tančico gostega gozda in se postavila prednje. Ko se je ozrl naokoli, je nepričakovano stal na vrhu jezu in se obrnil. Med drevesi na tleh se je skrivala tovarniška stavba, ki je bila videti kot nizka, a je ustrezala prelivu jezu. Iz preostalih podpornih stavb si je mogoče predstavljati veličastnost tega kraja.
Ko se približujemo jezu, čeprav ni tako lep kot »visoka soteska, ki vodi iz Pinghuja« v Treh soteskah, je še vedno težko skriti veličastno pokrajino »visokih gora, ki vodijo iz Pinghuja«. Okoliška gora Wuhua je že dolgo prekrita s plastmi gozda pod jesenskim vetrom, ki piha Budo, in gorovje spreminja v različne barve. Ti pisani barvni bloki padajo v vidno polje in se delijo s široko vodno gladino jezu, zaradi česar se ta pisana jesenska pokrajina odraža na vodni gladini in tvori vizualno gubanje pokrajine, ki razteza popolno sliko vodne gladine.
Nekdanji gradbeniki so izklesali gore in ceste ter skupaj z Goro petih cvetov in jezom ustvarili popolno alpsko jezero. Čeprav je bilo umetno, je bilo resnično kot naravna stvaritev. V bližini gore ob jezu so še vedno vidne sledi izkopavanja, jezero pred njo pa ima tudi velik zaliv mirne vode, ki še vedno tiho "leži" tukaj zaradi kopičenja široke rečne vode, ki jo je podarila narava.
Ne le, da je gladka in neovirana, ampak pod to čisto vodno gladino prosto plavajo tudi številne ribe iz rezervoarja. Kot »najboljši partner« za ohranjanje vode ribe iz rezervoarja ne le čistijo vodni vir, temveč tudi domačinom zagotavljajo izjemno okusno sveže ribje meso. Ob ozki kamniti stopnici ob jezu je bila od zgoraj navzdol postavljena tehtnica, ki je merila višino gladine vode, nekoč »namenski delovni prehod« za merjenje gladine vode. Takrat je to postala bližnjica za domačine, da so se pozimi spustili na ledeno površino rezervoarja. Z izkopavanjem ledenih lukenj na ledeni površini lahko ribe s štrlečimi glavami zagrizejo v trnek, kar je pozimi redek »okusen ugriz«.
Med sprehodom po nasipu jezu jez ustvarja osupljivo vizualno krivuljo za jezero in njegov razgled. Toplo jesensko sonce ni več bleščeče in svetlo kot poleti, saj na jezero projicira toplo oranžno rumeno barvo. Pod nežnim vetričem mehki oranžni valovi ustvarjajo plitvo valovanje. Medtem ko sem občudoval rahlo valovito vodno gladino, sem na nasprotni gori Wuhua po naključju odkril edinstven opazovalni paviljon, za katerega je približno ocenjeno, da je vrh gore z najboljšim razgledom.
Na pol poti po pobočju gore se je odprla še ena pot za nadaljevanje gorske patrulje. Zaradi bujnih poletnih gozdov je bil rdeči paviljon, ki je bil prej zelo opazen, zdaj prekrit z gostim gozdom in ga je bilo težko najti. Z vodstvom domačinov so odkrili »skrivni signal« – v gorskem gozdu, kjer smo iskali pot, je bilo na levi strani valovite makadamske ceste veliko gosto koruzno polje. Sledite koruznim poljem in poiščite preprosto pot, tlakovano s strogo tajnimi rdečimi opekami, ki vodi do tega skrivnostnega rdečega paviljona na vrhu gore.
Hitro vstopite v paviljon in v trenutku se vam razkrije veličasten dim in prostranost rezervoarja, obdanega z neskončnimi rodovitnimi polji in gostimi gozdovi. Ko se po lesenih lestvah povzpnete v drugo nadstropje paviljona, se razgled še razširi. Jesenska sončna svetloba projicira na vodno gladino in ponuja različne odtenke modre. Je mirno in ne presenetljivo, spremljajo pa jo gore in gozdovi na obeh straneh. Veličastnost in veličino jezerske gladine je težko v celoti ujeti v trenutku.
Nenadoma se je v vodi pod zahajajočim soncem pojavila srebrna svetloba in domačini so povedali, da so se ribe zbrale v toplem soncu in aktivno skakale iz vode. Srebrna svetloba je močno sijala z utripanjem ribjih lusk, v tišini pa se je slišal le rahel zvok jesenskega vetra, ki je pihal skozi drevesa na obeh straneh.
Čas objave: 05. julij 2023
